The end or New Beginning?

It has been exactly a month since I took my flight back from India and landed in Europe and 'one-month-after' anniversary seems just a perfect opportunity to say some words about how the project ended, so here it is...

But first, just a short summary...

27 volunteers from 14 countries worked, lived and performed together for one month in 3 communities (Chennai industrial settlements, Bangalore slums and Mysore rural villages) with the aim of raising awareness about the water and public health related issues.

Faced with many challenges, after one month of bridging our cultural differences, fighting tough weather conditions, trying to keep balance in steamy public buses, killing noisy mosquitos and walking dusty roads...we did it! In fact, we ALL did it.

We came back together to Bangalore for one final week of evaluation,  happy to see each other again and curious to hear the stories that each one of us had accumulated during the project.

The experiences were colourful. Being in a group of 9 people 24 hours a day, for one month, working, eating, sleeping, brushing teeth together, and at the same time being faced with many unpredictable situations, you can be almost sure that there comes time, when your patience gets challenged.  Not just patience, also flexibility, tolerance, and sometimes even deepest beliefs and convictions that you hold about others and the world are tested.

'How can't they see/understand that...Isn't it obvious that MY way is so much better?!' are some of the sentences that passed my mind many times. (But I am almost sure that I wasn't the only one having these thoughts!)

However in the end I think all of us got precious lessons and mirrors of ourselves, which is also one of many many great 'intangible' gifts of this project.

And after 6 weeks....the 'Health on stage' was over...

We had to say goodbye to each other. Inspired by the project, participant left India one by one...

 But one question that remained unanswered was...

What was the impact of our work there?

We did nice shows, people liked us, there was a bit of fun in every educational scene...('a spoon full of sugar helps the medicine goes down'..as Mary Poppins would say it).

But...did we do any difference? What changes -if any- happened in the communities where we performed and visited?

Not the easiest questions to answer, because...

Firstly, 3 months is still very short time to change something that people were used to doing here since a long time ago (for example, in some places:open defecation).

Secondly, sometimes you realize what you could do differently, but you need practical help to implement those changes (e.g. if you don't have money to boil the water, then how can you boil it?)

And lastly, not to forget one more thing, if you stay in India (or let's just say in south India not to generalize too much) for a bit of longer period of time, then you notice that sometimes people would rather give you wrong answer than say that they don't know something.(That however, doesn't mean that they are liars or have bad intentions, but rather that they just want to make you feel good and happy;) 

So...I guess some questions will be left to our own interpretation, but nevertheless, some of the things that my Indian colleagues and me observed and find out when we returned to those places 3 months after the project were...

• Firstly, everybody who watched our shows remembered us, not just that, people started to ask about other participants, and some of them even remembered the names of the characters or actors in the play;
• Almost everybody was able to recall at least two or three messages from the play;
• Majority of respondents agreed that the plays were useful for them and communities and expressed wish to have more shows like this in the future (in fact, they were asking us when do we intend to come back);
• Inspired by our plays, children in 3 schools organized their own performances on the topics of school drop-out and environmental issues;
• In addition to this, in one of the slums in Bangalore locals reported of going to community leaders to demand that their problems with water get solved (and examples like that happened also in Mysore).

 Those were just some of the positive changes that we came across, but there were many many more...(you can find out more about it in publication that will come out soon).

But how about the changes connected to water/public health issues? Have there been any?

Although some people observed small changes in their communities,  it is hard to say whether this happened due to our shows or not. Some people did however report of implementing changes in their lives as a consequence of seeing our plays, but since the reasons for unhealthy beahviour don't always come from mere unawareness they might be much harder to change. As we observed during the project already, many times problems are rooted in socio-cultural as well as financial circumstances, which usually don't shift over the night. Two community members who were interviewed in Chennai for example also said that there is no need for theatre plays, if we don't provide other things that would make those changes possible..But the rest of the comments were extremly positive and people were eager to have more programmes like this in the future. 

So, taking in consideration everything that was said, it is clear that a lot more things need to be done to see long-lasting changes (and a lot of new ideas on how to ensure sustainability of the project  already emerged during the evaluation phase)  but what can we say about the project then? Was it worthwhile in the end?

In my opinion: there is no doubts about that!

When talking about the impact of the project, we try to operate with numbers, because it is- or it was supposed to be- more objective.We know how many performances we implemented, and how many people approximately attended our shows, but you won't be able to express with any of those numbers the joy and enthusiasm of local people when they arrived to see us, the amazing energy that came from children, and feelings of appreciation with which they welcomed us.

One of the most important benefits of the project as I see it is, that even if people did not (yet!) implement big changes, they at least started to view their situation as problematic.Not having an access to clean, drinking water (in some cases even for weeks!) finally became an issue to be dealt with and not something that they should get used to and accept for granted. Performances made them talk about the problems, and many of them were able to realize that they are not alone in their struggle and that a lot of other community members face similar challenges. A lot of people also said that it was the first time that community members actually came together and gathered in the same place in such a large number.

But there is one more thing that it should not be forgotten when speaking about the impact of the project....

and it is called the butterfly effect! 

27 enthusiastic people, volunteers, gathered from all corners of the world, coming back home inspired by the experience, with a lot of new knowledge and all good energy that we got from each other, you can be sure that the 'Health on stage' hasn't finished in India at all and we can be sure that the impact will (in fact, it already has) spread way beyond it's borders....;)

Thanks to everyone involved in making this project such a meaningful experience! 

Bye!

Gledališče zatiranih v praksi

Pa smo jih dočakali - prve predstave so za nami in občutki so super!

Po mnogih intervjujih z lokalnim prebivalstvom, učenci šol, njihovimi učitelji in ravnatelji smo oblikovali zgodbe, in sicer za vsako vaško skupnost in šolo posebej. Vse situacije, ki smo jih uprizorili so  bile osnovane na resničnih dogodkih iz življenj ljudi s katerimi smo se pogovarjali. Želeli smo namreč, da bi se ljudje z zgodbami lahko poistovetili in bili posledično v njih pripravljeni tudi sodelovati kot 'spekt-aktorji' skozi iskanje rešitev za težave s katerimi se soočajo.

Čeprav se v vseh krajih, ki smo jih obiskali, srečujejo s problemi z vodo, pa so le ti specifični vsaki vaški skupnosti, zato smo temu primerno tudi prilagodili vsebino naših predstav.

Kljub temu je možno najti med vasmi določne vzporednice. Ker gre za industrijska naselja so zgodbe velikokrat povezane z malomarnim ravnanjem večjih korporacij, ki onesnažujejo vode lokalnih skupnosti. V bližini vsake vasi so namreč majhna jezera, ki so jih prebivalci pred leti še uporabljali za pitje, vendar pa so zaradi pogostih viroz in kožnih bolezni s tem prenehali, ter so danes primorani pitno vodo kupovati.

Predstava v bližnji šoli

Eden od izzivov s katerimi se srečujejo skoraj vse lokalne skupnosti je tudi problem pomanjkanja ustreznih sanitarij. Ker prebivalci nimajo stranišč v bližini svojih bivališč, nekateri opravljajo dnevno potrebo blizu jezer, v katerih se vaščani kopajo, perejo perilo, včasih pa to vodo uporabljao tudi za kuhanje in ostala gospodinjska opravila. To pogosto ustvarja probleme v lokalni skupnosti, situacija pa se lahko še dodatno zaostri ob prisotnosti priseljencev s severa, ki ne govorijo lokalnega jezika.

Tako smo se namenili uprizoriti igre z omenjenimi konfliktnimi situacijami. Da bi si zagotovili dovolj veliko publiko smo morali  poskrbeti tudi za primerno oglaševanje. Pri tem so nam bili v veliko pomoč  predvsem otroci v lokalni skupnosti,  ki  so se uro pred predstavo pridružili naši cestni karavani. S petjem, igranjem inštrumentov ter posterji smo vaščane skušali privabiti k udeležbi  in ta metoda se je do sedaj skoraj vsakokrat izkazala za ustrezno. Izjema je bila le prva 'cestna promocija', ko smo uporabljali bobne, naleteli smo na prestaršene obraze;kasneje smo izvedeli, da se ta inštrument uporablja, ko nekdo umre, in je del pogrebne procesije. Ni potrebno dodati, da bobnov od takrat dalje nismo več uporabljali; se je pa zopet potrdilo, kako pomembno je poznavanje lokalnih navad  za uspešno izvedbo planiranih aktivnosti.

Cestna promocija

Drugi izziv s katerim smo se morali soočiti pa se tiče jezikovne prepreke. Pred odhodom v Indijo sem slišala, da naj bi včina ljudi poznala vsaj nekaj angleških besed, vendar pa predvsem v vaških okoljih to ne drži, mnogi tukajšnji prebivalci namreč poznajo le Tamilščino (uradni jezik zvezne države Tamil Nadu) .

Za rešitev tega izziva so bili pri uprizarjanju predstav ključnega pomena indijski participanti našega skupine. Problem jezikovne prepreke smo rešili tako, da vlogo jokerja in opresorja vedno prevzame eden od njih; to je nujno da lahko vaščani razpravljajo o možnih rešitvah konfliktnih situacij v igrah, v katerih želijo sodelovati. Tudi predstave so zasnovane tako, da so zlahka razumljive, čimveč skušamo  povedati z govorico telesa, nekatere ključne stavke pa se predhodno naučimo izreči tudi v njihovem jeziku. Poleg tega si pomagamo še z inštrumenti in kostumi, igro pa dodatno popestrimo tudi s kratkimi lokalnimi pesmicami.   

Intervencija otroka v šoli

Da bi izvedeli, ali so prebivalci dojeli naše sporočilo, ter kakšne občutke imajo o predsatvi, po končanem nastopu nekaj časa vedno ostanemo v vasi ter poskušamo navzoče vključiti v pogovor o problematiki pitne vode. 

Po predstavi

Ta neformalna evalvacija nam pomaga pri določanju smernic in zbiranju predlogov za prihodnje predstave. Do sedaj smo izvedeli, da so bile naše teme za skupnost relevantne, prebivalci so pričeli razmišlajti tudi o vprašanju odgovornosti za oskrbo s pitno vodo, smo pa bili deležni tudi nekaterih bolj pesmističnih odgovorov, v smislu, da je to, kar učimo sicer zelo uporabno, vendar bodo le redki naučeno tudi zares prenesli v prakso. Drugi pravijo, da se v Indiji še dolgo ne bo nič spremenilo, ker je način obnašanja preprosto tako močno zakoreninjen v kulturo, da tudi tisti, ki doma imajo stranišča, slednjih še vedno ne uporabljajo.

Potrošna mama

Tudi takšni odzivi so za nas pomembni, a nam le ti ne vzamejo motivacije. Zavedamo se, da sem nismo prišli spreminjat sveta, in da je naš prispevek le drobec v celotnem mozaiku. Vendar že to,da smo sploh lahko del te zgodbe, za nas pomeni veliko priložnost, tudi zato, ker se ob delu veliko naučimo drug od drugega pa tudi o Indiji in kulturnih razlikah .

Zato se že veselimo prihodnjega tedna, ko bomo nadaljevali z našimi predstavami, v bližnji vasici pa pa bomo proti koncu tedna skupaj s tukajšnjimi študenti organizirali družabni večer za prebivalce doma za ostarele in nekatere socialno izključene skupine.

Kaj več o tem pa v prihodnjih dneh…

Lp iz Chennaia!

Nov začetek v Chennaiu

Drugi teden je za nami in čeprav smo na novi lokaciji šele nekaj dni, smo v tem kratkem času doživeli že toliko reči, da imamo včasih občutek kot ta smo tu že en mesec.

Po tednu intenzivnih priprav in 'team building' aktivnostih v Bangaloreju, je končno prišel trenutek, ki smo se ga vsi veselili, obenem pa tudi izogibali. Prejšnjo soboto smo se namreč razdelili v skupine glede na tri lokacije (Mysore, Chennai in Bangalore), v katerih bomo delali in uprizarjali predstave v mesecu septembru. 

Tako sem sama pristala v Chennaiu, glavnem mestu zvezne države Tamil Nadu. Mesto je znano po bogati filmski produkciji, opis v knjigi Lonely Planet pa ni ravno obetajoč; vremenske razmere so namreč precej težke, čeprav naj bi bili sedaj v hladnejšem delu leta z monsumi, o kakršnem koli dežju ni nobenega sledu. Vreme je vroče in soparno, in še vedno se privajamo na tukajšnjo klimo. Poleg tega je v zraku veliko prahu, in naš kolega z Japonske, ki je astmatik, že nekaj dni preživlja v postelji. Kljub temu nam je uspelo v tem času obiskati 4 okoliške vasi in 2 šoli, kjer bomo uprizorili predstave. Prva faza, ki vključuje zbiranje zgodb in identificiranje težav povezanih z vodo v lokalnih skupnostih, ki nam bodo služile kot podlaga za naše predstave, je s tem skoraj zaključena.

Območje v katerem se nahajamo poseljujejo tukajšnji  delavci, ki so zaposleni v bližnjih tovarnah, kot so Hundai, Dell, Samsung, Sona in druge. Slednje so prinesle veliko novih delavnih mest in priložnosti za okoliško prebivalstvo, vendar pa se je obenem močno povečalo onesanženje vode, zraka, zaradi porasti števila komarjev, pa tudi bolezni, ki jih slednji prenašajo. 

Identificiranje problemov vaških skupnosti

Rezultati tukajšnjega 'social-mappinga' so bili v nekaterih rečeh precej podobni tistim iz Bangaloreja, zato jih bom v nadaljevanju navedla kar skupaj. V obeh primerih je dostop do vode še vedno zelo odvisen od premoženja  družin.  Pitno vodo morajo prebivalci Chennaia večinoma kupovati, tisti, ki pa si slednje ne morejo privoščiti, so primorani piti korporacijsko vodo, ki pa je močno onesnažena in torej neprimerna za pitje (večinoma se uporablja le za umivanje ter gospodinjska opravila). Kot posledica tega se pri revnejšem prebivalstvu pogosto pojavljajo kožne bolezni in viroze.

Pogovori z lokalnim prebivalstvom v Chennaiu

Problem je tudi v neizobraženosti ljudi, večina prebivalcev vasi je nepisemnih, študent, ki je živel v eni izmed teh nam je povedal da naj bi bilo takih vsaj 80%. Ko jim zmanjka denarja za vodo nemalokrat odidejo ponjo v bližnja jezera, kamor tovarne izvažajo odpadno vodo. Vaščani, ki se zavedajo nevarnosti pa so kljub temu nemalokrat nemočni v svojih prizadevanjih da bi izboljšali situacijo; v enem od vasi so nam povedali, da je predsednik slednje popolnoma neizobražen in prav tako nepismen, do uglednega položaja pa je prišel na podlagi ustrezne kastne pripadnosti. Naslednjo težavo predstavlja korupcija. Kljub temu, da je voda očitno onesnažena, rezultati analiz pogosto pokažejo, da le-ta ni problematična, in torej primerna za pitje.

Tako v Chennaiu kot tudi v Bangaloreju je v poletnih mesecih včasih voda v določenih predelih mest dostopna le enkrat tedensko, v času največje vročine pa lahko nanjo čakajo tudi do dva tedna, kar za revenejše prebivalce pomeni, da morajo slednjo zopet pridobivati z neprimernih virov. 
 
Iz naših neformalnih pogovorov z lokalnim prebivalstvom smo se naučili veliko in pridobili ogromno uporabnih informacij na katerih bomo lahko gradili vsebino predstav. Ideje za slednje smo že ubesedili, danes pa bomo  prvo tudi uprizorili v bližnji šoli, ki smo jo obiskali v preteklem tednu.

Obsik lokalne šole

Več o tem, kako se je vse skupaj izšlo pa v naslednji objavi…

Pozdrave iz Chennaia!

Petra

Indija - prvi vtisi

Indija velja za deželo presenečenj, izzivov a tudi izjemnih izkušenj, po drugi strani pa veliko ljudi opozarja tudi na manj prijetne vidike te ogromne države, katere populacija naj bi do leta 2020 po nekaterih napovedih presegla celo število prebivalcev Kitajske. Kljub temu ob razpisu projekta 'Health on stage' organizacije ASEF (Asian-European Foundation) nisem dolgo oklevala, ter še isti teden poslala prijavnico in se seveda neizmerno razveselila, ko sem izvedela, da sem nanj tudi sprejeta.

Glavno prizorišče projekta, trajajočega od 20.avgusta do 1.oktobra je Bangalore - eno najbolj tehnološko razvitih in najhitreje rastočih velemest Indije v provinci Karnataka, znano tudi po prelepih vrtovih. V okviru tega projekta sodeluje 27 prostovoljcev iz 14 evropskih ter azijskih držav, ki se bomo po začetnem eno-tedenskem usposabljanju razdelili v tri skupine, ter skušali v lokalnih skupnostih južnega dela Indije skozi uporabo tehnik gledališča zatiranih spodbujati dialog, ki zadeva področje javnega zdravstva, še posebej veliko pozornosti pa bomo namenili problematiki pitne vode.

Prvi trije dnevi usposabljanja so že za nami in vtisi so fenomenalni. Težko je strniti vse dogajanje v nekaj stavkov, je pa urnik pecej drugačen od tistih, ki sem jih bila vajena z ostalih treningov. 'Free time' je tu nepoznana besedna zveza, saj je načrtovan prav vsak delček našega dneva. Od sedme do osme ure zjutraj nas naša energična indijska učiteljica Jaya seznanja z različnimi delci indijske kulture, kot so ples, petje, joga; jutri so na urniku dihalne ter vokalne vaje, vsak dan pa namenimo nekaj časa tudi vajam za koncentracijo, ki so prav tako uporabne z vidika učenja tehnik gledališča zatiranih. Ob osmi uri sledi indijski zajtrk, čapati kruhki z zelenjavno prilogo ter obveznim masala čajem, ki je zaradi obilice sladkorja dobro konkurira kavi (kuhanje kave tu ravno ni v navadi, če že, uporabijo neskafe mešanico, ki jo prav tako obilno zasujejo s sladkorjem, tako da se po okusu niti ne razlikuje bistveno od čaja).

Po osmi uri sledijo dopoldanske delavnice, nato kosilo, pa zopet delavnice, večerja in 'evening session', v katerem vsak dan ena skupina pripravi kreativni povzetek novo naučenega materiala, nato pa namenimo nekaj časa še učenju tehnik gledališča zatiranih. Končamo ob desetih, luči pa se zaprejo ob 11.uri. Kandidatov, ki bi zatem želeli še žurat je ob tem času precej malo, bi pa to bilo tudi tehnično precej težko izvedljivo, saj se vrata našega 'ashrama' oz. 'training centra' zaprejo ob 10.uri zvečer in ponovno odprejo šele ob 6. uri zjutraj. Le-ta je sicer situiran v zelo lepi okolici, obdajajo ga lepi vrtovi in palmice, ter živahne ulice, ki so ves čas polne ljudi, rikš, motornih koles, avtomobilov, ter ostalih prevoznih sredstev.

Učenje tehnik gledališča zatiranih

Navkljub vsakodnevni izčrpanosti pa smo prostovoljci še vedno polni zaleta, delavnice so namreč zasnovane zelo interaktivno, pa tudi naši trenerji ves čas skrbijo za to, da ostajamo na energijsko ter emocionalno ustreznem nivoju (kar povedano drugače pomeni veliko 'energizerjev' in skupinske refleksije).

Po začetnih 'warming up' delavnicah smo se včeraj prvič ukvarajali s tematiko pitne vode in javnega zdravstva. Danes pa smo se prvič tudi zares srečali  s prebivalci skupnosti v kateri prebivamo ter se odpravili pogledat, kaj se pravzaprav dogaja za vrati našega centra. Uspelo nam je govoriti z različnimi ljudmi, naša glavna naloga pa je bila identificirati probleme s katerimi se soočajo meščani ter zadevajo tematiko pitne vode. Rezultati naše majhne raziskave so bili precej presentljivi, več o tem kaj smo izvedeli in doživeli pa že v naslednejm zapisu.

Prvo srečanje z lokalno skupnostjo

Lepi pozdravi iz Bangaloreja!